1. del: Jaz in Jaz BLOG (https://jazdragica.wordpress.com)

 

Nisem si sploh mislila, da bom pri svojih 63. letih  (leta so živo dejstvo, čeprav so za mene res samo številke, razen okrogle obletnice-na okroglo sem pa vedno slabe volje, ne vem sicer zakaj, a tako je) začela na življenje gledati čisto drugače. Bolj vsebinsko, bolj zrelo, bolj razmišljujoče. Prej nisem, šlo je mimo mene, nisem se veliko ukvarjala z določenimi področji, bolj vse za sproti in tekoče. Pa je bilo tudi tega ogromno, da ne vem, kako sem sploh »sfolgala«, jaz temu rečem. Pa sem in vesela sem, da sem danes tu, kjer sem, takšna, kakršna sem. Danes se imam bolj rada, kot kadarkoli prej. Danes vem, da sem jaz na prvem mestu in dejansko se postavljam na prvo mesto. To si sedaj že lahko privoščim, pri teh letih in sledim Francijevemu (to je svak iz Kanade) stavku:«Če sem jaz zadovoljen, so vsi okoli mene zadovoljni«. Kdor je prebral vse moje bloge, ve na kaj pri tem stavku mislim.

​

Najbolj pa sem vesela, ker mi je življenje pripeljalo na pot Janjo in seveda Klemna. Njega moram omeniti, ker je bil prva leta, ko sem začela hoditi v fitnes, vedno tam. Vesel, prijazen, poln razumevanja za moje tarnjanje o  odvečnih kilah, vedno pripravljen na dobro debato, skratka, nekako je kot moški »popestril« ta ženski fitnes Studio Vitaja. Jaz sem ju oba že od vsega začetka občudovala, predvsem s tega vidika, kako sta le »korajžna«, da v eni mali Sevnici odpreta fitnes samo za  ženske. Kako jima bo to šlo, kako bosta v takem malem kraju samo s tem preživela, to so bila moja razmišljanja, še ko ju nisem poznala. Ko pa sem ju spoznala, sem ju vzela za »svoja«, tako sta mi prirasla k srcu, kot osebnosti, kot dva mlada in ambiciozna človeka, ki sledita svojim načrtom na poslovnem področju in ki sta nenazadnje Sevnici prinesla neko novo dodano vrednost. Ne le lepe fitnes naprave, lepo urejen prostor, to je premalo za uspeh. Ona dva oba, Janja in Klemen, sta v Studio Vitaja dala svojo dušo – ta prostor tako diha z njima, da se nalezeš njune pozitivne energije že, ko ju pogledaš ob vstopu v njega.

 

Vedno sem vesela, ko vidim, da je v fitnesu tudi kakšna gospa zrelih let (kakšna je celo starejša od mene in to se mi zdi še posebno fino), večina pa je le mlajših, a tiste, ki se večkrat srečujemo, večkrat kaj počvekamo.  Potem se je zgodilo, da je Janja prvič ponudila kavico ob eni priliki in evo, že spet dodana vrednost. Greš v fitnes, dobiš še kavico plus čvek za pultom. Tako smo se navadile na kavico, da sta kar kupila avtomat in jo sama kuhata – pa seveda kapučino tudi in to tako zelo dobro. Nič ne računata, to je pomembno. Vedno so teme, pri ženskah to ni problem. Običajno teme o hrani in kilogramih, velikokrat pa tudi čisto z drugih področij. Če se vse ne pomenimo za pultom, pa se še kaj med pavzami med vajami. Pa kaj bi si lahko želela še več. Več od tega v fitnesu ni.

 

Ampak je še. Janja in Klemen sta kupila psička Arija in je prav tako v fitnesu – tako priljubljen kuža, da ga moraš imeti rad. Če ga ni, ko prideš, ga seveda pogrešaš. No, in ko še to ni vse, pride Janja, kot je rekla – na pobudo nekaterih punc – s povabilom v skupino 10 tednov z Janjo – minus 5 kg. O tem, kako sem se jaz odločala in cincala glede vključitve, sem pisala v čisto prvem blogu, ko sem na kratko opisala prvih 10. tednov, ker sem se za pisanje bloga odločila šele ob začetku 2. izziva – torej tega, o katerem pišem.

 

In kje sem danes zaradi te moje dobre odločitve, da se priključim skupini in odzovem na Janjino povabilo?

 

Danes sem na minus 9,70 kg kar se tiče hujšanja, danes sem na dobri stopnji znanja o zdravi prehrani in prehrani za moje potrebe in želje, danes sem na tem nivoju, da vem, kako ravnati, da kilogramov ne bom dobila nazaj, saj mi ni bil interes samo shujšati, ampak tudi obdržati pridobljeno težo.  

​

...nadaljevanje sledi na naslednji strani..  ☞